Urdujščina in hindijščina sta v običajnem pogovoru v veliki meri en jezik. Dva človeka lahko govorita uro in šele ko nekdo to zapiše, ugotovita, katerega sta govorila. Potem stavek vstopi v pridigo, register se dvigne in oba se razideta: eden seže po svojih resnih besedah v perzijščino in arabščino, drugi v sanskrt. Ta stran to pokaže, v resničnem izpisu, v enem zagonu.
To je del, ki ga nihče ne razloži, in je ves razlog, zakaj v cerkvi enega ne morete nadomestiti z drugim.
Vsakdanje besedišče, slovnica in besedni red so skupni. Oba sta zrasla iz istega govora okoli Delhija, in govorec enega sledi govorcu drugega brez napora in brez prevoda. Filmi, pesmi in tržnice tečejo na tej skupni sredini.
Formalno besedišče je tam, kjer sta bila standarda namerno gojena narazen. Urdujščina seže v perzijščino in arabščino. Hindijščina seže v sanskrt. Pridiga je skoraj v celoti formalno besedišče, zato je pridiga najslabši možni kraj za ugibanje, katerega vaš gost želi.
Praktični odgovor je, da ne izbirate. Poganjajte oba. Vsak bon nosi več jezikov hkrati, zato nikomur ni treba ponuditi tistega, ki je le blizu.
Urdujščina se piše od desne proti levi v nastaliku, perzijsko-arabskem slogu, kjer besede visijo na diagonali in vsaka med potekom stopa navzdol proti levi.
To ni okras, tako pisava deluje, in ima praktično posledico: urdujščina potrebuje navpični prostor. Pas podnapisov, dimenzioniran za angleščino, jo bo stisnil, in stisnjen nastalik je zares utrujajoč za branje.
Urdujščina nosi tudi črke, ki jih perzijščina in arabščina nimata, za retrofleksne glasove, ki jih imajo južnoazijski jeziki, in drugo obliko ene črke za označevanje pridiha. Ti dodatki so razlog, zakaj urdujsko besedilo ni preprosto perzijsko besedilo z drugimi besedami.
Na projektorju je rešitev dolgočasna: dajte pasu pravo višino, ne stiskajte ga v tanek trak na dnu in pustite besedilu teči v njegovi smeri. Poravnavo ureja jezik sam, zato ne nastavljate ničesar.
Neurejen izpis iz iste poti, ki jo uporablja dvorana v živo. Nekdo ga je prebral, preden je bil spuščen na to stran. To je najjasnejši dokaz na spletišču, da se oba obravnavata kot dva jezika.
Vaš govornik reče, v danščini: Af nåde er I frelst ved tro, og det skyldes ikke jer selv, det er Guds gave.
تم ایمان کے وسیلے سے فضل سے نجات پائے ہو۔ یہ تمہاری طرف سے نہیں، یہ خدا کی بخشش ہے۔
Milost kot fazl, odrešenje kot najat, Bog kot Khuda, dar kot bakhshish. Vsaka od teh je perzijskega ali arabskega izvora, in vsaka od njih je to, kar urdujsko govoreča skupnost pravi.
तुम अनुग्रह से विश्वास के द्वारा उद्धार पाए हो। यह तुम्हारी ओर से नहीं, यह परमेश्वर का वरदान है।
Milost kot anugrah, odrešenje kot uddhar, Bog kot Parmeshwar, dar kot vardan. Vse sanskrtskega izvora. Pomen je isti, oblika stavka je skoraj ista, in skoraj nobena beseda ni.
Poglejte besedo za "vi" v obeh. Je ista beseda. Okvir je skupen, nosilno besedišče pa ne, in prav zato je ta par tako lahko zamenjati.
In še en, kjer je past drugačna: Kødets gerninger er tydelige nok, siger han, og de står i modsætning til Åndens frugt.
Danska beseda pomeni meso v najpreprostejšem smislu. V petem poglavju Pisma Galačanom pomeni človeško naravo, postavljeno nasproti Duhu. Stroj za nadomeščanje pošlje mesarjev pomen, in pošlje ga v vsak jezik v dvorani v istem trenutku.
وہ کہتا ہے کہ جسم کے اعمال بالکل ظاہر ہیں اور یہ روح کے پھل کے مخالف ہیں۔
Jism, telo, postavljeno nasproti sadu Duha. Prebral je nasprotje v stavku in izbral pomen, ki ga nasprotje zahteva. Hindijščina je v istem zagonu za isto misel uporabila sharir.
Brez priprave, brez glosarja. Dajte mu svoj oris vnaprej prek orodja Context Enhancer in začne tako, da že pozna odlomek in imena v njem.
Kjer se urdujščina in hindijščina najbolj razhajata, in edini kraj, kjer pristaneta na isti besedi.
Khuda
Parmeshwar
fazl
anugrah
najat
uddhar
iman
vishwas
bakhshish
vardan
khatna
khatna
Vsak par zgoraj je vzet iz neurejenega izpisa enega zagona. Zadnja vrstica je zanimiva: pri obrezi se standarda ujemata, ker sta si oba izposodila isto besedo in nobeden ni zgradil nadomestka.
Vaše lastno besedišče, imena vaših ljudi in ime vašega občestva ne bi smeli biti nikoli prepuščeni presoji. Vnesite jih v razdelek Ključne besede in nedotaknjeni preživijo v vsak jezik v dvorani.
Vse tri smeri.
Da. Gostujoči urdujsko govoreči pridigar lahko vodi, in preostala dvorana sledi v svojih jezikih, ne da bi kdo stal ob prižnici in ga ponavljal.
Da, od desne proti levi, pravilno poravnano, na telefonu ali na velikem zaslonu. Urdujščina je eden od 17 jezikov od desne proti levi, ki jih poganjamo.
Da, v eni slušalki, moški ali ženski glas. Za starejše goste in za vsakogar, ki bere počasi, je to različica, ki deluje.
Sam zaslon poslušalca je objavljen tudi v urdujščini, zato gostu ni treba do svojega jezika prek angleškega menija.
Urdujsko Sveto pismo, ki ga citira večina skupnosti, je tisto, ki ga imenujejo Kitab-i-Muqaddas, in njegovo besedišče je perzijsko obarvano natanko tako, kot so zgornje vrstice.
To je pomembneje, kot se sliši. Uho skupnosti je izurjeno s prevodom, ki ga sliši vsak teden, in prevod v živo, ki seže po drugih besedah, ni le neznan, sliši se, kot da govori drugo versko izročilo.
Pojasnjuje tudi, zakaj urdujsko in hindijsko Sveto pismo nista ena knjiga v dveh pisavah. Sta dva prevoda, narejena za dve bralski javnosti, z dvema besedišči. Dati urdujskemu bralcu hindijsko besedilo ni težava pisave, ki bi jo rešili s pretvorbo črk.
Če vaša cerkev bere iz določenega prevoda in uporablja njegove izraze, vnesite te izraze v Ključne besede. Vsak jezik v dvorani bo potem sledil vašemu besedišču namesto splošnemu.
Najkoristnejša stvar, ki jo je treba vedeti, preden okrog nje načrtujete bogoslužje.
Za zelo mnoge južnoazijske krščanske družine v Evropi je jezik, ki ga govorijo doma, pandžabščina ali drug regionalni jezik, urdujščina pa je jezik šole, formalnega življenja in cerkve. Sveto pismo, ki ga imajo, je v urdujščini. Pesmi, ki jih poznajo, so v urdujščini. To je jezik, v katerem je opremljena njihova vera, tudi ko ni jezik, v katerem se prepirajo z otroki.
Zato vprašanje, kateri je nekomu materni jezik, za ta namen pogosto da napačen odgovor. Boljše vprašanje je, v katerem jeziku bi raje poslušal pridigo, in odgovor pogosto ni tisti od jedilne mize.
Te skupnosti v Evropi so pogosto majhne, pogosto se zbirajo v izposojeni dvorani v nedeljo popoldne, ko je gostiteljska skupnost že šla domov, in skoraj nikoli niso v položaju, da bi plačale tolmača. To je vrzel, ki naj jo to zapre.
V sproščenem govoru bi ji sledili. V pridigi ne bodo, ker pridige živijo prav v besedišču, kjer sta bila standarda potegnjena narazen. Poganjajte oba. To je v okviru vašega bona.
Zelo verjetno da. Za mnoge južnoazijske krščanske družine je urdujščina jezik Svetega pisma, pesmi in cerkve, tudi ko gospodinjstvo govori kaj drugega. Vprašajte, v katerem jeziku bi raje poslušali pridigo.
Poravnavo od desne proti levi ureja jezik sam. Kar nadzorujete vi, je prostor: dajte pasu podnapisov pravo višino namesto tankega traku, ker urdujščina potrebuje navpični prostor tako, kot ga angleščina ne.
Standardno pisno urdujščino, ki je skupna obema in jo uporabljajo tisk, radiotelevizija in pridiganje. Regionalne razlike v urdujščini so večinoma stvar naglasa in vsakdanjih izrazov, ne pa formalnega registra, v katerem je pridiga.
Da. Urdujščina deluje kot jezik, ki prihaja z odra, in kot jezik, ki prispe k poslušalcu, in jezik odra lahko zamenjate sredi bogoslužja, ne da bi kaj ustavili.
Začnite s parom. Vsak bon nosi več jezikov hkrati, zato lahko ob njem teče še kateri.
Ali odprite celoten seznam vseh 200+ in preverite tri stolpce pri jezikih, ki jih potrebuje vaša dvorana.
Nič za namestitev, brez kartice, in vaši gostje ne potrebujejo nič drugega kot telefon v žepu.