Leta 1928 se je turščina prenehala pisati v perzijsko-arabski pisavi in se začela pisati v latinici, in sprememba se je izvedla v nekaj letih, ne generacijah. Skoraj čez noč je vse, kar je bilo natisnjeno prej, postalo nekaj, za kar je bilo treba imeti šolanje, da si ga prebral. Jezik, ki je to storil, razmišlja o lastnem besedišču drugače, in tako tudi ljudje, ki v njem pridigajo.
Sprememba abecede je bila hitra in temeljita. Kar je kupila, je bila pisava, ki se zelo lepo prilega glasovom turščine. Kar je stala, je bilo to, da mlad bralec ni več mogel vzeti v roke dedovih knjig.
Sledila je druga reforma, besedišča. Veliko število arabskih in perzijskih besed v rabi je bilo zamenjano s turškimi novotvorbami, zato je razdalja med govorom iz dvajsetih let in današnjim pogovorom večja, kot jo stoletje običajno naredi.
Rezultat je jezik z nenavadno kratkim pisnim spominom in nenavadno jasnim odnosom do lastnih besed. Govorci turščine so navajeni misli, da je besedo mogoče izbrati, ne le podedovati. To je vredno vedeti, preden pogledate, kako turški kristjani govorijo o Bogu.
Dve od teh sta tipografija. Tretja je razlog, zakaj je prevajanje v živo v turščino težje, kot je videti.
Turščina ima dve ločeni črki, i in ı, z dvema ločenima velikima črkama, İ in I. To sta različni črki, ne slog. Programska oprema, ki besedilo brezskrbno pretvori v male črke, spremeni eno v drugo in ustvari besedo, ki je ni nihče napisal.
Turščina gradi pomen z nizanjem pripon na koren, zato tisto, za kar slovenščina potrebuje odvisni stavek, turščina zmore v eni besedi. Podnapisi potrebujejo prostor za dihanje in prelom vrstice na smiselnem mestu, kar je na projektorju resnična oblikovalska omejitev.
V turškem stavku glavni glagol pride na konec. Orodje, ki oddaja besede, kakor prihajajo, zares ne more vedeti, kaj se trdi, dokler govorec ne konča. Delati iz pomena celega stavka tu ni izpopolnitev. Je edina stvar, ki deluje.
Več o tem, zakaj celi stavki premagajo tekoče besede: Smart Translation.
Neurejen izpis iz iste poti, ki jo uporablja dvorana v živo, s prevajanjem iz danščine. Nekdo ga je prebral, preden je bil spuščen na to stran.
Vaš govornik reče, v danščini: Lad os ikke gå over åen efter vand. Svaret står lige her i teksten.
Danščina pomeni ne delajte tega bolj zapletenega, kot mora biti. Stroj za nadomeščanje obdrži potok in opravek ter vašemu gostu izroči podobo brez smisla.
Su için dereyi geçmeyelim.
Tu je podobo obdržal, ker jo turščina prenese. To je presoja, ki jo dober tolmač naredi, iskalna tabela pa ne more: obdržati podobo tam, kjer ima jezik prostor zanjo, opustiti jo tam, kjer bi le zmedla.
In tista, ki ujame vsakogar: Omskærelsen er ikke den ydre på kroppen, men hjertets omskærelse ved Ånden.
V drugem poglavju Pisma Rimljanom je to podoba o srcu, ne opis kirurgije. Stroj, ki nima pojma, v kateri knjigi je, bere dobesedni pomen in pošlje stavek o operaciji.
Sünnet bedende sadece bedendeki dış olan değildir, asıl olan Ruh aracılığıyla yüreğin sünnetidir.
Podobo je obdržal: zunanja stvar, postavljena nasproti obrezi srca, po Duhu. Pomen odlomka preživi, kar je edina stvar, ki jo poslušalec dejansko potrebuje.
To je del, ki ga nobeno splošno orodje ne zadene po naključju, ker navadna turška beseda in cerkvena turška beseda pogosto nista ista beseda.
Turščina ima za Boga več kot eno besedo, in najpogostejša v vsakdanjem besedilu nosi določeno versko težo. Orodje, naučeno na splošni turščini, seže po najpogostejši in skupnosti izroči besedišče iz izročila, ki ni njeno.
Turška protestantska raba na splošno pravi Tanrı za Boga in Rab za Gospoda, Kutsal Ruh za Svetega Duha in lütuf za milost, kar ni beseda, ki jo slovar ponudi prvo. V zgornjih vrsticah je sistem segel po lütuf in po Tanrı, ne da bi mu kdo rekel.
In ena beseda, ki je zares dvorezna. Turška beseda za obrezo, sünnet, je tudi beseda za islamsko izročilo Mohameda, ki je ukradeno iz judovstva in iz zaveze obreze. V Pismu Rimljanom je pravilna beseda in je neizogibna, a turški poslušalec sliši oba pomena hkrati. To ni prevajalska napaka. To je jezik, in pridigar, ki ve, da prihaja, lahko o tem reče stavek.
Besede, ki se jih nikoli ne sme ugibati, imena vaših ljudi, ime vašega občestva, vaše lastno besedišče, sodijo v razdelek Ključne besede. Nedotaknjene preidejo v vsak jezik v dvorani.
Slovenščina ima Dalmatinovo Biblijo, več kot štiristo let staro, ki si jo vsi napol zapomnijo. Turščina je nima, in sprememba abecede je razlog.
Starejše turško Sveto pismo, znano kot Kitab-ı Mukaddes, sodi v svet pred reformo, sodobni turški prevodi pa stojijo na njeni drugi strani. Katerokoli skupnost bere, je v jeziku, ki bi ga človek na ulici prepoznal. Ni arhaičnega registra starih oblik, po katerem bi segli.
To je darilo prevajanju v živo. Register, ki ga Sveto pismo v turščini postavlja, je blizu registru navadnega skrbnega govora, zato stavek, ki zveni naravno, zveni tudi svetopisemsko. V več drugih jezikih ta dva močno vlečeta vsak v svojo smer.
Skupnosti se res razlikujejo v tem, iz katerega prevoda berejo, in besedišče se med njimi nekoliko razlikuje. Če ima vaša cerkev ustaljeno prednost, vnesite njene značilne izraze v Ključne besede in vsak jezik v dvorani bo sledil vašim namesto splošnim.
Pastoralni del. Vreden petih minut razmisleka pred prvo nedeljo.
Turško govoreči kristjani so majhna manjšina in precej jih je prišlo k veri kot odrasli. Za nekatere ima vidna prepoznavnost kot del cerkve posledice doma, na delu ali pri družini, ki je še v drugi državi. Diskretnost tu ni paranoja. Je običajna skrb.
In ne sklepajte na turščino iz potnega lista. Nekdo, ki je prišel iz Turčije, je lahko najbolj doma v kurdščini, arabščini, armenščini ali sirščini, in turščina je lahko njegov javni jezik, ne družinski. Vprašajte, v katerem jeziku bi raje poslušal, in odgovor vzemite, kot je.
Vse tri smeri, in zaslon poslušalca je objavljen tudi v turščini.
Da. Turško govoreči pridigar lahko vodi in vsa dvorana sledi v svojih jezikih, brez tolmača, ki bi stal ob njem.
Da, na telefonu ali na velikem zaslonu. Turška ločevalna znamenja se izpišejo pravilno, vključno z i s piko in brez pike, česar ne zadene vsak sistem podnapisov.
Da, v eni slušalki, da vaš gost drugo uho obdrži v dvorani. Več kot en glas na izbiro.
V neurejenem izpisu na tej strani je uporabil Tanrı, kar je običajna protestantska turška izbira. Če se je vaša skupnost ustalila pri določenih izrazih, jih dodajte v razdelek Ključne besede in uporabljeni bodo vsakič, namesto da bi bili prepuščeni presoji.
Vprašajte jih, v katerem jeziku želijo poslušati, nato poganjajte ta ob turščini. Vsak bon nosi več jezikov hkrati, zato nikomur ni treba naložiti, naj izbere jezik, ki je le najbližji.
Turške besede so dolge, zato dajte pasu podnapisov več višine, kot bi jo dali angleščini, in pustite, da se prelamlja. MulingDisplay poskrbi za prelamljanje; vi ga le ne smete stisniti v tanek trak na dnu.
Ne, razen če ste za to dvorano namenoma vklopili snemanje. Za skupnost, kjer je diskretnost pomembna, je to vredno vedeti natančno, zato na strani o varnosti natančno piše, kaj se hrani in kako dolgo.
Več od teh lahko teče hkrati na istem bogoslužju, v okviru vašega bona.
Ali odprite celoten seznam vseh 200+ in preverite tri stolpce pri jezikih, ki jih potrebuje vaša dvorana.
Ničesar za namestitev, brez kartice in brez opreme razen telefonov, ki so že v dvorani.