Ko se je Indonezija odločala za nacionalni jezik, ni vzela največjega. Daleč največji jezik v državi je bil namenoma preskočen in namesto njega je bil izbran trgovski jezik iz pristanišč: tak, ki je pripadal morskim potem in ne enemu ljudstvu, da ni bilo od nikogar zahtevano, naj sprejme jezik koga drugega kot ceno pripadnosti. To ni slovnična zanimivost. To je natanko problem, s katerim se cerkev sooči prvo nedeljo, ko ima goste.
Večina nacionalnih jezikov je jezik tistega, ki je zmagal. Indonezijščina je eden redkih, ki so bili izbrani prav zato, da ne bi zmagal nihče.
Dežela, ki je postala Indonezija, je imela na stotine jezikov, več od njih velikih in starih, s književnostmi, dvori in stoletji pisanja za sabo. Eden od njih je bil veliko večji od drugih. Izbrati ga bi bila očitna poteza, in vsakemu drugemu ljudstvu na otočju bi natančno povedala, kje stoji.
Zato so se nacionalisti odločili drugače. Vzeli so malajščino, ki je bila stoletja delovni jezik pristanišč: jezik, ki si ga uporabil s tujcem, na pomolu, pri barantanju za ceno. Skoraj nikomur ni bila materinščina in vsem je bila že drugi jezik. Preimenovali so jo, standardizirali in na njej zgradili državo.
Rezultat je jezik, ki ga skoraj vsak Indonezijec govori tekoče in ki se ga skoraj nihče od njih ni naučil prvega. Je jezik šole, novic, narodnega življenja. Zelo pogosto ni jezik, v katerem so komu peli uspavanke.
To je vredno obdržati v mislih, ker je to tisto, kar bo o indonezijskem gostu v vaši cerkvi najverjetneje narobe razumljeno. Govoril bo indonezijsko. Iz tega ne sledi, da je indonezijščina jezik njegovega srca.
To je ista odločitev, ki jo vaša cerkev sprejema vsako nedeljo. Vodite bogoslužje v jeziku večine in novincu je povedano, vljudno in ne da bi kdo to hotel, da pripadnost stane en jezik. Vodite ga v več jezikih hkrati in nihče ne plača. Indonezija je to rešila s kompromisom, s katerim so vsi lahko živeli. Stoletje pozneje lahko skupnost to reši povsem brez kompromisa.
Indonezijščina ima več besed za vi, in izbira med njimi je izjava o odnosu.
Obstaja spoštljivi vi, ki je pravi za tujca, stranko ali obrazec. Uporabljen skozi celo pridigo postavi stekleno šipo med pridigarja in skupnost. Besede so vse pravilne. Topline ni več, in poslušalec to opazi, ne da bi znal povedati, zakaj.
Obstaja domači vi, in obstaja beseda za brata ali sestro, s katero indonezijski kristjani naslavljajo prostor. Naš lastni rezultat spodaj seže po domači obliki in jo zloži v besedo za trud, natanko kot standardni svetopisemski register. To je izbira o odnosu, sprejeta, preden je bil preveden en sam samostalnik.
Isto vprašanje teče skozi ves jezik. Indonezijščina ima vsakdanji register, ki spusti polovico končnic, in formalni, ki jih obdrži vse, in pridiga živi nekje med obema. Zgrešite v formalno smer in zvenite kot vladno obvestilo. Zgrešite v drugo in zvenite kot nekdo, ki ni razumel, kje je.
Stroj, ki prevaja besedo za besedo, tega ne more odločiti. Nič v danščini mu ne pove, ali govorec naslavlja prijatelja ali ministrstvo. Izbere, kar je najpogostejše, in to potem izbira naprej, vse bogoslužje.
Danščina noter, indonezijščina ven, po isti poti, ki jo uporablja prostor v živo. Neurejeno.
Dan Roh Kudus turun atas mereka semua, dan mereka mulai berbicara dalam bahasa-bahasa lain.
Iz danščine Og Ånden faldt over dem alle sammen, og de begyndte at tale på andre sprog.
Danska beseda tu pomeni duh, prikazen ali steklenico žganja, odvisno povsem od tega, kje ste. Branje besedo za besedo izbere najpogostejši pomen in vam da navaden duh, ali kaj hujšega. Indonezijščina pove Sveti Duh po imenu, ker je tek razumel, da je v Apostolskih delih 2, ne v zgodbi o duhovih.
Sebab karena kasih karunia kamu diselamatkan oleh iman. Itu bukan hasil usahamu sendiri, melainkan pemberian Allah.
Iz danščine Af nåde er I frelst ved tro, og det skyldes ikke jer selv, det er Guds gave.
Dve stvari za videti. Milost je v indonezijskem cerkvenem jeziku ustaljen dvobesedni izraz, ne vsakdanja beseda za usmiljenje, in to je prišlo ven. In končnica na besedi za trud je domači vaš, kar pomeni, da se je stavek odločil, da govori skupnosti in ne občinstvu.
Oboje izdelano brez slovarčka in brez opozorila. Bogoslužju vnaprej dajte svoj oris prek orodja Context Enhancer in začne se z že znanim odlomkom.
Indonezijski kristjani imajo ustaljeno besedišče, in to ni besedišče slovarja.
Sodobni standardni prevod, iz katerega bere večina indonezijskih protestantskih cerkva, je naredil, kar dobro Sveto pismo vedno naredi: določil je besede. Milost ima obliko. Duh ima obliko. Odrešenje ima obliko. Te oblike so tisto, kar ljudje citirajo, pojejo in v čemer molijo, in niso vedno najpogostejše besede v jeziku.
To lahko vidite v rezultatu zgoraj. Beseda, izbrana za milost, je cerkveni izraz, dve besedi, ki pomenita nekaj kot ljubeča naklonjenost, ne navadna beseda za usmiljenje, pri kateri bi pristalo splošno orodje. Indonezijski vernik razliko sliši v prvi sekundi.
Še ena stvar, ki evropske cerkve preseneti. Indonezijski kristjani za Boga uporabljajo besedo Alah, v svojih Svetih pismih, pesmih in molitvah. To je preprosto indonezijska beseda, in tam je že zelo dolgo krščanska beseda. Nikomur v indonezijski skupnosti se ne zdi nič posebnega, in gostiteljska cerkev, ki se na to odzove, bo povedala nekaj, česar ni hotela.
Tri ločena vprašanja. Indonezijščina na vsa tri odgovori z da.
Gostujoči indonezijski pridigar lahko pridiga v indonezijščini in ves prostor sledi v svojih jezikih. Eden od jezikov, ki so lahko izvor.
Na gostovem lastnem telefonu ali na zaslonu spredaj prek orodja MulingDisplay. Eden od 200+ jezikov, ki jih je mogoče brati.
Štirje indonezijski glasovi, tako da lahko prostor ima moškega ali žensko, kot želi. Eden od jezikov, ki jih je mogoče poslušati.
To spletno mesto je objavljeno tudi v indonezijščini, kar velja le za manjšino od 200+ jezikov, s katerimi delamo. Indonezijski govorec lahko prebere cene, pomoč in vsako stran tega mesta v svojem jeziku, preden vam zastavi eno samo vprašanje.
Pastoralni del, in sledi neposredno iz tega, kako je bil jezik izbran.
Predpostavite, da niste bili prav nič opozorjeni. To še vedno deluje.
Eno vprašanje pri vratih: v katerem jeziku bi raje poslušali. Indonezijščina, malajščina, angleščina in nekaj povsem drugega so vsi verjetni odgovori iste osebe. Samo ona ve.
Kamero telefona usmerijo v vašo kodo in izberejo svoj jezik. Nič za namestiti, brez računa, brez prijave. Traja približno toliko kot najti številko pesmi.
Pri vratih imejte košaro poceni žičnih slušalk. To je najkoristnejša stvar, ki jo lahko ima ekipa za sprejem, in štirideset minut branja zaslona spremeni v preprosto poslušanje.
Na listu ali pri vratih omenite, da je bogoslužje na voljo v drugih jezikih. Nikoli z odra ne imenujte osebe ali jezika. Bistvo je, da lahko sledijo, ne da se jim ustreže.
Isti koren, dva standarda, in razlike so dovolj resnične, da govorec enega sliši, ko mu ponudijo drugega. Indonezijščina in malajščina sta tu zato navedeni ločeno. O tem, kje poteka črta, je cela stran: glejte Malajščina.
Preverite seznam. Javanščine in več drugih jezikov otočja še ni na njem, in kjer jezik manjka, je bolje to vedeti pred nedeljo. Če jezika, ki ga vaša skupnost res potrebuje, ni, nam povejte, ker se seznam spreminja prav tako.
Cilja na register, v katerem živi pridiga, ne na register obrazca, in rezultat zgoraj kaže, da sam od sebe izbere domačo obliko besede vi. Če ima vaša skupnost ustaljen način, kako se naslavljate med sabo, vnesite te besede v razdelek Ključne besede in bodo uporabljene natančno.
Da. Indonezijščina lahko postane jezik, ki prihaja z odra, pa tudi eden od jezikov, v katerih posluša skupnost, tako da gostujočemu pridigarju ni treba preklopiti na angleščino, da bi ga razumeli vsi drugi.
Več od teh lahko teče v istem bogoslužju hkrati, v okviru vašega bona.
Nič za namestitev, brez kartice, in vaš gost ne potrebuje nič drugega kot telefon, ki ga že ima v žepu.