Hrvaščina, Bosanščina in Srbščina so ločeni standardi. So si blizu, bližje kot večina sosednjih jezikov v Evropi, in kako jih imenovati je tema, do katere imajo ljudje močna čustva. Ničesar od tega vam ne bomo razlagali in do tega ne bomo zavzeli stališča. Praktično navodilo gre v eno vrstico: postavite vse tri na seznam drugo ob drugo, ne recite ničesar in pustite vsakemu gostu, da izbere svojo.
Tu bi se dalo povedati veliko in skoraj nič od tega vam v nedeljo zjutraj ne koristi. Zato tu kratka različica.
Hrvaščina, bosanščina in srbščina imajo na našem seznamu vsaka svoj vnos. Na naši strani niso en jezik s tremi nalepkami, in niso niti trije nepovezani jeziki. Vsaka prispe v svojem standardu, s svojim običajnim besediščem in svojimi pravopisnimi navadami.
Človek, ki govori enega od njih, bo običajno odlično razumel tudi druga dva. To je res, in tudi ni bistvo. Dobiti nekaj, čemur ne bi rekli svoj jezik, je majhna stvar, ki pristane kot velika, zlasti za nekoga, ki je že tako gost v prostoru, kjer je vse drugo tuje.
Zato ne odločajte namesto njih in tudi ne delajte iz tega dogodka. Nobene napovedi od spredaj, nobenega spraševanja, katero želijo, pred drugimi ljudmi. Seznam je na zaslonu. Izberejo.
Ponudite vse tri. Ne recite ničesar. Pustite človeku izbrati. Dodajanje drugega ali tretjega jezika je v okviru vašega bona: vsak bon nosi več jezikov hkrati.
Če ste se kdaj spraševali, v čem so razlike, je tu kratek odgovor. Ni ena velika stvar. Je sto majhnih, navadnih.
Kjer en standard piše kratek samoglasnik, hrvaščina v isti besedi običajno piše daljše zaporedje. Telo, vera, mleko in čas to kažejo. Ko veste, kaj iskati, to vidite v skoraj vsakem hrvaškem stavku, in vidite to v rezultatu nižje na tej strani.
Ko beseda pride od zunaj, ji hrvaščina rada da eno končnico, sosednji standardi pa drugo. Organizirati, komplicirati, informirati: koren je skupen, rep ni, in to je eden najhitrejših načinov, kako govorec umesti besedilo.
Hrvaščina bo raje nadaljevala z golim nedoločnikom, kjer sosednji standard uporabi majhno vezno besedo in cel stavek. Oboje razumejo povsod. Nobeno ni bolj pravilno. Preprosto zveni kot dom ali malo ne.
Hrvaščina se piše v latinici, s strešicami in naglasi na petih črkah. Srbščina je tista, ki se redno piše v dveh različnih pisavah, in tista stran pojasni, kaj pošiljamo.
Tri ločena vprašanja, in za hrvaščino so vsi trije odgovori da.
Govorjeno z odra. Hrvaški govorec lahko pridiga ali da pričevanje in ves prostor sledi v svojih jezikih. Eden od jezikov, ki so lahko izvor.
Brano kot podnapisi. Na telefonu, ki ga vaš gost že nosi s sabo, ali na steni prek MulingDisplay. Eden od 200+ jezikov, ki jih je mogoče brati.
Slišano kot glas. Eden od jezikov, ki jih je mogoče poslušati namesto brati, z moškim ali ženskim glasom.
Hrvaščina je na seznamu kot hr, z lastnim imenom Hrvatski. Oglejte si vseh 200+ jezikov.
Šest danskih vrstic je bilo hkrati prevedenih v vse jezike, tako kot teče pravi prostor, z vklopljeno cerkveno nastavitvijo. Od tedaj ni bilo nič urejeno. Tri hrvaške so spodaj.
Danščina Kødets gerninger er tydelige nok, siger han, og de står i modsætning til Åndens frugt.
Djela tijela sasvim su očita, kaže, i suprotstavljena su plodu Duha.
Beseda za besedo pristane na: mesu, pri mesarju. Danščina uporablja eno kratko besedo za meso in za telo, angleščina pa ima dve. Kar je prišlo, je beseda za meso v pomenu, kot ga misli Pismo Galačanom, in zapisana je z dolgim samoglasniškim zaporedjem, ki jo zaznamuje kot hrvaško, ne kot enega od drugih dveh standardov.
Danščina Lad os ikke gå over åen efter vand. Svaret står lige her i teksten.
Nemojmo ići daleko po ono što nam je nadohvat ruke. Odgovor je upravo ovdje u tekstu.
Beseda za besedo pristane na: potoku in vedru. Danski rek pomeni po nepotrebnem komplicirati. Kar je prišlo, seže po povsem drugi podobi, tisti o nečem, kar je na dosegu roke, in nato naravnost pove, da je odgovor prav tu v besedilu. Primerjajte ga z bosansko različico iste vrstice, ki se je vrnila veliko krajša.
Danščina Af nåde er I frelst ved tro, og det skyldes ikke jer selv, det er Guds gave.
Milošću ste spašeni po vjeri, i to nije od vas, to je Božji dar.
Beseda za besedo pristane na: usmiljenju in rešenju, kar ni to, kar misli cerkev. Kar je prišlo, ohrani milost in odrešenje kot teološki par, postavi milost v obliko, ki pomeni po milosti brez predloga, in spet zapiše vero po hrvaško.
Ustvarjeno brez priprave, brez slovarčka. Dajte mu vnaprej svoj oris z Context Enhancer in bogoslužje začne tako, da že pozna vašo temo in vaša imena.
Zelo dolgo so cerkve ob hrvaški obali bogoslužje obhajale v slovanskem jeziku in svoje liturgične knjige tiskale v glagolici, pisavi, ki ni podobna ničemur drugemu v zahodni Evropi.
Medtem ko je preostala zahodna cerkev delovala v latinščini, so imele te skupnosti dovoljenje, da v rimskem obredu ohranijo slovansko ljudsko izročilo, in ohranile so pisavo, ki je sodila k njemu. Glagolske knjige so še tiskali in uporabljali, ko večina Evrope te pisave ni nikoli videla.
Pisava, ki je danes v rabi, je latinica, standardizirana v devetnajstem stoletju s strešicami in naglasi, dodanimi petim črkam. Toda starejše izročilo je razlog, da ima hrvaški verski jezik svojo globino, in da hrvaški vernik sliši razliko med besedami, ki sodijo v cerkev, in besedami, ki sodijo v časopis.
Bartol Kašić, hrvaški duhovnik, je v sedemnajstem stoletju izdelal popoln prevod Svetega pisma v hrvaščino. Ni bil natisnjen. Stoletja je ležal neobjavljen in se je pojavil šele v našem času.
Register, ki ga hrvaški kristjani dejansko citirajo, je bil torej določen veliko pozneje, s sodobnim standardnim prevodom in z bogoslužjem, ki so ga ljudje poslušali od otroštva. V tem prevodu živijo ustaljene besede: beseda za milost, ki zveni svetopisemsko, beseda za meso v duhovnem pomenu, ki ni beseda za meso pri mesarju, ubeseditev molitev, ki jih ljudje znajo na pamet.
To je praktični razlog, zakaj splošni prevod hrvaškega govorca v cerkvi razočara. Daje pravilno hrvaščino v registru poročil. Vernik pa posluša drugi register, in njegovo odsotnost opazi takoj, četudi ne bi znal poimenovati, kaj manjka.
Če vaše občestvo uporablja določeno besedišče za imena ali izraze, ga vnesite v Ključne besede in uporabljeno je natančno, na vsakem bogoslužju.
Predpostavite, da ni opozorila, ni prostovoljca, ki govori jezik, in ni pojma, katerega od treh bi imenoval. To še vedno deluje.
Hrvaščino, bosanščino in srbščino, skupaj, preden kdo pride. Tako pri vratih ni treba ničesar odločiti in nihče ni pred drugimi postavljen v zadrego.
Kamero telefona usmerijo v kodo in sami izberejo s seznama. Nič za namestiti, brez računa, brez prijave. Traja približno toliko kot najti številko pesmi.
Pri vratih imejte košaro poceni žičnih slušalk. Eno izročite brez govora. Čim manj se iz tega dela dogodek, tem verjetneje se bo kdo vrnil.
Tehnično bi eno razumeli. To ni isto kot imeti prav. Vsi trije so v okviru enega bona, vzame en dotik za vsako in odstrani edini nerodni trenutek v celem postopku, to je, da mora kdo sprejeti jezik, ki ni tisti, ki bi ga imenoval.
Ne. Postavite vse tri na seznam in pustite, da sami izberejo na svojem telefonu. Spraševanje na glas spremeni zasebno stvar v javno, v prostoru, polnem ljudi, ki so jih ravno spoznali.
Katero se odločite prikazati. Stenski zaslon in telefoni so ločeni: gost, ki bere na svojem telefonu, še vedno dobi svojo izbiro, ne glede na to, kaj je na steni. Če so v vašem prostoru večinoma hrvaški govorci, dajte hrvaščino na steno in pustite drugi dve na voljo na telefonih.
Da. Hrvaščina lahko postane jezik, ki prihaja z odra, pa tudi jezik, v katerem posluša skupnost, tako da jo vsi drugi v prostoru prejmejo v svojem jeziku v istem trenutku.
Slovenščina je ločen jezik, ne četrti standard istega, in slovenski govorec, ki mu ponudijo hrvaščino, se resnično trudi. Ima svoj vnos in svojo stran.
Nič za namestitev, brez kartice, in vaš gost ne potrebuje nič drugega kot telefon, ki ga že ima v žepu, in eno slušalko.