Azerbajdžanščina je v enem samem stoletju trikrat zamenjala svoj pisni sistem. Starejša ženska morda eno abecedo bere brez težav in se spotika ob tisti, ki se jo je njen vnuk učil v šoli. Pogovarjata se, ne da bi kar koli od tega opazila. Dajte jima isti list papirja in le eden od njiju ga lahko prebere. To je redek primer, ko sta podnapis in glas resnično različna izdelka, za dva človeka, ki sedita v isti vrsti.
Večina jezikov spreminja črkovanje. Ta je zamenjal črke, in to storil še enkrat, in nato še enkrat.
Azerbajdžanščina se je stoletja pisala v arabski pisavi, tako kot njeni sosedje. V dvajsetem stoletju je bila prestavljena na latinico. Nato na cirilico. Nato, po neodvisnosti, nazaj na latinico.
Vsaka od teh je bila resnična sprememba za resnične ljudi. Vsak preklop je naredil polico knjig v hiši nekoliko težje berljivo, in človeka, ki se je naučil prejšnjega sistema, tiho počasnejšega pri novem. Človek lahko preživi dve od teh in je resnično tekoč v jeziku, ki ga bere s trudom.
Rezultat je skupnost, kjer starost določa pisavo. Generacija, šolana v cirilici, jo bere hitreje kot latinico, ki je v rabi danes. Generacija za njo bere latinico brez pomisleka in se ji cirilica zdi tuja. Nihče o tem ne govori, ker v govoru ni ničesar, o čemer bi govorili.
Turščina je šla skozi eno takšno spremembo in njena stran opisuje, kaj en sam prelom stane jezik. Azerbajdžanščina je tisto, kar se zgodi, ko ni en sam prelom.
Praktična posledica. V azerbajdžanski dvorani glas ni nadomestna možnost za ljudi, ki ne marajo brati. Za nekatere vaše goste je edina različica, ki deluje s polno hitrostjo, in po naključju je to različica, ki jo vsi drugi v stavbi že uporabljajo.
Azerbajdžanščina v svoji sedanji abecedi je videti skoraj latinična, in to je past. Ima črke, ki jih običajne latinične pisave in tipkovnice nikoli niso bile dolžne nositi.
Če gre azerbajdžanščina na projektor, dajte eno njeno vrstico gor, preden se dvorana napolni. Prazni kvadratki pomenijo pisavo, in pisava je težava za dve minuti, ne za nedeljsko jutro.
Šest namerno težkih danskih vrstic je šlo v vse jezike hkrati, tako kot teče prava dvorana. Od tedaj ni bilo nič urejeno. Tri od azerbajdžanskih so tu.
Sünnət bədəndə olan zahiri şey deyil, Ruh vasitəsilə ürəyin sünnətidir.
Iz danščine Omskærelsen er ikke den ydre på kroppen, men hjertets omskærelse ved Ånden.
Brano besedo za besedo, danščina govori o kirurškem posegu. V Pismu Rimljanom 2 je to prispodoba o srcu in celoten argument je odvisen od tega, da se ista beseda pojavi dvakrat. Izpis jo ohrani dvakrat, druga pa je pripeta k srcu, kamor jo postavi Pavel.
O deyir ki, cismani təbiətin əməlləri aydındır və onlar Ruhun bəhrəsinə ziddir.
Iz danščine Kødets gerninger er tydelige nok, siger han, og de står i modsætning til Åndens frugt.
Danska beseda tu dobesedno pomeni meso, takšno, kot ga kupite pri mesarju. Nadomestitveni stroj pošlje mesarjevo besedo in Galačanom pet postane stavek o hrani. Kar je prišlo namesto tega, pristane na telesni naravi, postavljeni nasproti Duhu, kar je tisto, kar Pavel dejansko postavlja v nasprotje.
Siz imanın vasitəsilə lütf ilə xilas olmusunuz, bu sizdən deyil, bu Allahın bəxş etdiyi bir hədiyyədir.
Iz danščine Af nåde er I frelst ved tro, og det skyldes ikke jer selv, det er Guds gave.
Milost in odrešen. Splošna orodja dajo usmiljenje in rešen, kar so običajne besede o tem, da je nekomu pomagano iz težave, ne pa par, ki ga cerkev bere v Pismu Efežanom. To je pristalo na cerkvenem paru in ohranilo obliko vrstice: ne iz vas, dar.
Ena stvar, ki jo je vredno urediti s svojimi ljudmi in ne z nami: beseda, ki jo vaši azerbajdžanski verniki uporabljajo za Boga. Obliko, ki jo uporablja vaša skupnost, vnesite v razdelek Ključne besede in bo uporabljena natanko tako, pri vsakem bogoslužju. Te vrstice so nastale povsem brez slovarja.
Obstaja druga velika skupina azerbajdžansko govorečih, ki jezik pišejo v arabski pisavi, in ta del strani je vreden pozornega branja.
Podnapisi pridejo v latinici, ki se danes uporablja v Republiki Azerbajdžan. Če je vaš gost tam hodil v šolo v zadnjih nekaj desetletjih, je to pisava, ki jo bere najhitreje, in ni o čem premišljevati.
Azerbajdžansko govoreči iz Irana jezik večinoma berejo v arabski pisavi in pogosto latinice sploh ne. Za njih bodo podnapisi v našem latiničnem izpisu v najboljšem primeru počasni. Na glas to ne vpliva: to je isti govorjeni jezik in v njihovo uho gre normalno.
Pravilo pri vratih je torej preprosto. Če vaš azerbajdžanski gost bere latinico, ponudite podnapise ali glas, kar mu je ljubše. Če je ne, ponudite glas in slušalko in mu ne dajte v roke zaslona, ki ga mora razvozlavati. Mnogi ljudje v tem položaju se dobro znajdejo tudi v jeziku Perzijščina, zato je vredno vprašati, namesto odločati.
Tri ločena vprašanja, in azerbajdžanščina na vsa tri odgovori z da.
Gostujoči azerbajdžansko govoreči lahko pridiga in dvorana sledi v jezikih, ki jih imate zagnane. Eden od jezikov, ki so lahko izvor, ne le cilj.
Azerbajdžanščina v latinici, na telefonu, ki ga vaš gost že nosi. Eden od 200+ jezikov, ki jih je mogoče brati.
Dva azerbajdžanska glasova, en moški in ena ženska. Eden od jezikov, ki jih je mogoče poslušati namesto brati, in na tej strani tisti, po katerem je vredno seči najprej.
Vaš gost usmeri kamero telefona na kodo na listu dobrodošlice in izbere azerbajdžanščino. Brez računa, brez aplikacije za namestitev, brez kartice.
Ena slušalka, ne dve. Eno uho obdržijo za dvorano, tako da še vedno slišijo petje in osebo ob sebi. Za gosta, ki bere drugo abecedo, je ta ena slušalka razlika med prisotnostjo in sledenjem.
Manjša prisotnost kot turščina ali perzijščina, in bolj razpršena, in prav zato se jo spregleda.
Azerbajdžansko govoreči pridejo v evropske cerkve po več nepovezanih poteh: študij, delo, poroka in v nekaterih primerih vera sama, ko so po odhodu postali kristjani. Te skupine imajo poleg jezika zelo malo skupnega in se pogosto ne poznajo.
Ta razpršenost ima praktičen učinek. Redko obstaja azerbajdžansko občestvo, kamor bi koga poslali, in redko je na voljo tolmač, tudi če bi bil za njega proračun. Realistični možnosti sta gostiteljski jezik, ki mu sledijo s polovično hitrostjo, ali nič.
Zato je tudi vredno vklopiti jezik za enega samega gosta. Nihče ne doda azerbajdžanščine k bogoslužju, ker je prosila množica. Nekdo jo doda, ker je en človek prišel dvakrat.
Turško govoreči pogosto do neke mere sledijo azerbajdžanščini in velja tudi obratno, a do neke mere je tisto, kar v tem stavku opravi delo. Pridiga ni pogovor, in besedišče, ki nosi pridigo, je besedišče, ki se razhaja.
Vsaka spremeni nekaj o tem, kako se mora prevod v njo obnašati.
Azerbajdžanščina lepi kos za kosom na konec besede, tako da ena sama beseda lahko nosi tisto, za kar slovenščina potrebuje cel stavek. Zaradi tega so besede dolge, konec besede pa je tisti del, ki šteje. Podnapis, odrezan sredi besede, izgubi pomen, ne le črkovanje.
Končnice spreminjajo obliko, da se ujemajo s samoglasniki, ki so že v besedi. Zato azerbajdžanščina zveni gladko in enakomerno, ko se dobro govori, in zato površno sestavljena beseda domačemu ušesu zveni narobe, še preden ugotovi, kaj je z njo narobe.
Dejanje pride na koncu stavka. Pri podnapisih v živo je to vsa igra: sistem, ki začne oddajati besede, takoj ko jih sliši, bo izdelal stavek z luknjo tam, kjer bi moral biti glagol. Naš počaka na celotno enoto pomena in jo nato pošlje.
Nekateri azerbajdžansko govoreči bodo turščini sledili kar dobro, nekaterim pa bo trdo delo natanko na mestih, kjer je pridiga najtežja. Vsak bon nosi več jezikov hkrati, zato poganjajte oba in pustite ljudem, da izberejo sami.
Dajte mu glas in slušalko. Kar izdelamo kot besedilo, je latinica, ki se danes uporablja v Azerbajdžanu, zato bo bralec arabske pisave z njo počasen. Govorjena azerbajdžanščina ga doseže normalno. Vprašajte, ali bi želel imeti na voljo tudi perzijščino, in mu pustite izbrati.
Bodo, če jih pisava pokriva, in večina sodobnih pisav jih. Črki, ki ju je treba preveriti, sta obrnjeni e in i brez pike. Če se katera od njiju prikaže kot prazen kvadratek ali kot navaden i, je težava pisava in ne prevod.
Da, po eden od vsakega, in vi izberete. Vredno je izbrati premišljeno, namesto da vzamete privzeto, ker je v jeziku, kjer več vaših gostov posluša namesto bere, glas z njihovega vidika celo bogoslužje.
Po tem je eno srečanje Bon za bogoslužje, cel dan Dnevni bon in cel teden Tedenski bon. Bon nikoli ne poteče in se ne porabi, če nekdo dejansko ne posluša.
Vsak ima svojo stran, s svojim zapletom. Preostali od 200+ so vrstica v tabeli.
Nič za namestitev, brez kartice, in vaš gost ne potrebuje nič drugega kot telefon, ki ga že ima v žepu, in eno slušalko.