Prvič lahko cerkev prevajanje izvaja na vsakem srečanju in plača le, ko nekdo res posluša. Boni za cerkve so tu: predplačani, prilagodljivi, brez izteka, za ves prostor, pri čemer vsak gost na mestu izbere svoj jezik. Obstajajo zaradi ženske, ki je prihajala nedeljo za nedeljo, nekega tedna pa je nehala.
Prihajala je nedeljo za nedeljo, privlačilo jo je nekaj, česar ni znala poimenovati. Pesmi so se je dotaknile, ljudje so jo pozdravili pri vratih, pridiga pa je bila v jeziku, ki ga je komaj znala. Prevesti je ni bilo mogoče, zato je presedela uro besed, ki jim ni mogla slediti, in skušala brati obraze okoli sebe. Nekega tedna je nehala prihajati in nihče ni nikoli izvedel, kako blizu je bila.
To je zgodba, ki jo od cerkva slišimo najpogosteje, in je tista, ki je v prostoru nihče ne opazi. Ni pritožbe in ni pogovora. Človek preprosto prihaja manj, nato le še na družabne večere, nato sploh ne več, in cerkev nikoli ne izve, zakaj.
Gost, ki ne razume jezika, tega redko pove. Povedati to pomeni stati na novem mestu in priznati, da si izgubljen, običajno nekomu, ki je zaposlen s kuhanjem kave. Zato se gost nasmehne, prikima in tiho odloči, ali je to kraj, kamor lahko spada.
Cerkev pa nekaj tednov vidi prijazen obraz in nato prazen sedež. Ničesar ni, na kar bi se lahko odzvala. Problem je resničen, a s sprednjega dela prostora neviden, in neviden problem nikoli ne pride na dnevni red seje sveta.
Vnaprej ne morete vedeti, katero nedeljo bo nekdo vstopil. To je ves problem in zato mora biti pripravljenost brezplačna.
Vsaka cerkev, s katero govorimo, je razmišljala o prevajanju. Skoraj nobena ga ne ponuja vsak teden in razlog je vedno podoben: nekaj stane vsak teden, potreba pa se pojavi le nekatere tedne.
Tolmača je treba najti, naročiti in se mu zahvaliti, in biti mora tam. Dobri tolmači so redki, običajno so prostovoljci, in tisti, ki govori perzijsko, ne more pomagati družini, ki je prišla iz Ukrajine.
Sprejemnike in slušalke je treba kupiti, polniti, razdeliti pri vratih, prešteti nazaj in vsakih nekaj let zamenjati. Poleg tega gosta zaznamujejo kot osebo, ki potrebuje pomoč, v prostoru, v katerega je vstopil prvič.
Naročnina vam zaračuna januarja, ne glede na to, ali je januarja kdo potreboval drug jezik. V enem letu večina tega denarja plača nedelje, ko prevod sploh ni bil uporabljen.
Zato cerkve storijo, kar je smiselno, in vklopijo prevajanje za nedelje, ko pričakujejo, da ga bodo potrebovale: krst, božično bogoslužje, teden, ko pride gostujoči pridigar. Kar pomeni, da je izklopljeno tisto nedeljo, ko tega ni nihče pričakoval, in prav to je nedelja, ko gost vstopi.
Vse vam pokažemo v živo, v približno petnajstih minutah. Na klicu se nič ne odloči in nič mu ne sledi: vi vidite, nato pa presodite sami.
Avgusta smo vam povedali, kaj gradimo. Danes je tu in cerkve ga lahko kupijo. Prvič se vse, kar cerkev potrebuje, da prevajanje teče vsak teden, združi v en način plačevanja:
Prvič so vse te cenovne lastnosti združene v bone, in nihče tega ni storil pred nami. Vsaka sama zase malo pomaga. Skupaj pomenijo, da cerkvi nikoli ni treba ugibati, katero nedeljo naj vklopi prevajanje.
Bon za cerkev je predplačan in pokrije srečanje, dan ali teden, odvisno od tega, katerega izberete. Ni mesec, ni naročnina in ni število minut, ki odštevajo, medtem ko pastor govori. Na začetku bogoslužja pritisnete začni in to je vse.
En bon pokrije celotno srečanje, vse, ki poslušajo. Nikoli ni na osebo, na sedež ali na poslušalca: ne glede na to, ali pridigi sledijo trije gostje ali tristo, je to isti bon. Vsak bon ima tudi določeno število jezikov hkrati. Ko poslušalec odide, se njegovo mesto sprosti za jezik naslednjega gosta, zato lahko en bon med bogoslužjem služi številnim različnim jezikom.
Mesečnega stroška ni, ker ni meseca. Boni nikoli ne potečejo, zato vas tisto, česar letos ne porabite, čaka še naslednje leto, in ničesar ni treba obnavljati in ničesar preklicati.
Za izbiro vam ni treba ničesar šteti. Preberite, za kaj je vsak narejen, in izberite tistega, ki zveni kot vaša cerkev. Vse bone lahko vidite drugega ob drugem na strani s cenami za cerkve.
Urni in dnevni boni pokrijejo eno srečanje ali vse, kar imate v enem dnevu:
Urni bon: ena ura, en ali dva jezika. Narejen za cerkev z najmanjšim proračunom ali za kratko molitveno srečanje med tednom. Bon za bogoslužje: eno bogoslužje, od prve pesmi do zadnje besede, z nekaj jeziki. Dnevni bon: vse, kar imate tisti dan, zjutraj in zvečer, 24 ur od trenutka, ko se začne. Mednarodni dnevni bon: dan, ko se v prostoru govori pet jezikov ali več.
Tedenski boni pokrijejo sedem dni od trenutka, ko začnete:
Tedenski bon: ves teden, vsako srečanje, od nedeljskega bogoslužja do biblijskega pouka, mladinskega večera in malih skupin. Mednarodni tedenski bon: isti teden, za cerkev, kjer je na vsakem srečanju v prostoru pet jezikov ali več. Konferenčni teden: več polnih dni konference, od jutranjega sklopa do poznega večera.
Kombinirajte jih tako, kot je vaše leto v resnici videti. Cerkev lahko ima nekaj bonov za bogoslužje za običajne nedelje, tedenski bon za poletni tabor in mednarodni dnevni bon za velikonočno bogoslužje, ko pride vse mesto. In če je vaše srečanje večje od katerega koli od njih, nam pišite in skupaj bomo našli pravo rešitev.
To je del, ki spremeni odločitev, zato ga je vredno natančno opisati.
Bon se porabi šele, ko nekdo res posluša. Prevajanje zaženete na vsakem srečanju in ga pustite teči. V tednu, ko nihče ni potreboval drugega jezika, se nič ne porabi in bon vas še vedno čaka v računu do naslednjič.
Obstaja tudi čas odloga: bon šteje šele, ko gostje res poslušajo nekaj minut. Prostovoljec, ki pred bogoslužjem preverja zvok, ali gost, ki odpre povezavo in jo spet zapre, ne porabi ničesar.
Zato ga pustite teči tudi v mirnih tednih. Morda pride nedelja, ko vstopi Pardis, ki potrebuje perzijščino, in mesec pozneje zadaj stoji Maksym, ki potrebuje ukrajinščino. Kdor koli pride in kateri koli jezik prinese s seboj, bili ste pripravljeni, preden je odprl vrata, in niste plačali za tedne vmes.
Pustite ga teči tudi v mirnih tednih. Nič ne stane, dokler ga nekdo ne potrebuje.
Večina ljudi je slišala za aplikacijo za prevajanje ali jo preizkusila in odšla z mislijo, da je pač tako: togo, dobesedno in izgubljeno v trenutku, ko pastor pove šalo. To je upravičena skrb in zato ne začnemo s trditvijo o kakovosti. Takšno trditev ima vsak.
Mi prevajamo pomen v kontekstu in ne besede za besedo, zato je prevod tekoč in naraven ter ostaja zvest veri, ki se oznanja. Imena ostanejo imena, Sveto pismo ostane Sveto pismo, in ko pastor navede vrstico, Smart Hints gostu pokažejo to vrstico iz uradnega prevoda Svetega pisma v njegovem jeziku.
Vodilni pastor nam je to poletje pisal o francosko govorečih obiskovalcih, ki jih je presenetilo, da je dansko besedno igro in reke pojasnil, namesto da bi jih prevedel dobesedno. Prenos besed je običajni del tega dela. Prenos tistega, kar so besede počele, je del, ki ga občestvo opazi.
Nič, kar bi jih lahko spravilo v zadrego. Uporabijo telefon, ki ga že imajo v roki: ni aplikacije za prenos, ni računa za ustvarjanje in nikomur pri vratih ne izročijo slušalk.
Poslušajo lahko s slušalkami ali berejo prevod kot besedilo, kar služi gostu, ki je gluh ali naglušen, gostu, ki je pozabil slušalke, in gostu, ki preprosto bere hitreje, kot posluša. Jezik lahko zamenjajo celo sredi bogoslužja, tako da lahko družina sledi v dveh jezikih drug ob drugem. Več o gostovi strani je na kako deluje za poslušalce, celoten seznam pa na strani z jeziki.
Vaša prva soba je že tam, ko se registrirate. Dodajte jezike, ki jih pričakujete, delite povezavo ali kodo QR (na zaslonu, v oznanilih ali v cerkveni skupini WhatsApp) in začnite govoriti. Zvok lahko prihaja s pastorjevega telefona ali z mešalne mize, kar pač vaša cerkev že ima.
Ko se bogoslužje začne, pritisnite začni. Ko se konča, pritisnite ustavi. Vse vmes se zgodi na telefonih vaših gostov.
Ne zavrnite ponudbe, preden jo slišite. Tu ni ničesar, kar bi lahko izgubili, in od vas ne potrebujemo ničesar.
Vsaka cerkev, ki se registrira, za dobrodošlico dobi dva bona za bogoslužje, zato sta vaši prvi dve bogoslužji na naš račun. Ni kartice za vnos, ni pogodbe in ničesar ni treba preklicati. Preizkusite ga v svojem prostoru, s svojimi gosti, in presodite sami. Če ne reši vašega problema, niste izgubili ničesar. Če ga reši, lahko nadaljujete.
Registrirajte se kot cerkev, dodajte svoje jezike in naslednji dve bogoslužji izvedite s prevajanjem, na naš račun.
Ženska z začetka tega zapisa ni študija primera. Je možnost v vaši cerkvi in edino, kar bi spremenilo njeno nedeljo, je prevod, ki bi že tekel, ko je vstopila, v tednu, ki ga ni nihče označil v koledarju.
Zato ga vklopite in pustite teči. Nič ne stane, dokler ga nekdo res ne potrebuje, vaša dva bona za dobrodošlico ostaneta vaša, dokler ju ne porabite, in medtem ni naročnine in ni računa, na katerega bi morali paziti. Kaj so ugotovile druge cerkve, lahko preberete na naši strani z zgodbami.
Vprašajte nas karkoli o bonih, jezikih ali o tem, kako bi delovalo v vaši cerkvi. Na vsako sporočilo odgovorimo sami.